Drugi strokovnjaki menijo, da resnično izkazovanje empatije pomeni, da mora posameznik najprej razumeti čustva in jih znati primerno označiti. Po mnenju Decety (2010) so različne študije pokazale, da otroci, stari približno štiri leta, lahko razumejo in pokažejo empatijo do drugih.
Kognitivna empatija in afektivna empatija se razlikujeta predvsem v razumevanju otrok in odraslih. Kognitivna empatija je razumevanje čustev druge osebe, ki so vezana na določeno situacijo ali dogodek. Afektivna empatija pa se nanaša na občutenje empatije do druge osebe in izkazovanje čustvene reakcije. Majhen dojenček lahko pokaže empatičen odziv na jok drugega otroka (afektivna empatija), vendar ne more verbalizirati in kognitivno razumeti, zakaj se je na jok odzval (kognitivna empatija).
Kot starši igramo pomembno vlogo pri oblikovanju vedenja, za katerega želimo, da se ga naučijo naši otroci. Zato je tudi pomembno, da pred njimi izkazujemo empatijo. Na primer, če vidimo zapuščenega psa, mu poskušajmo pomagati (recimo s prevozom v zavetišče ali veterinarju) s pokažemo žalost oziroma stisko in rečemo: »To je žalostno«. Poskusite se osredotočiti na poučevanje empatije v realnem času.
Še nekaj dodatnih strategij, ki pomagajo povečati empatijo pri otrocih:
Oblikujte ga
Kot že omenjeno, želimo oblikovati ustrezne in empatične reakcije na situacije v resničnem življenju. Osredotočimo se na trenutke, kjer poudarimo, da smo recimo navdušeni, in nato razložimo, zakaj se tako počutimo. Ko učimo empatijo, je pomembno, da se osredotočimo na vse čustvene situacije in ne le na žalostne.
Pomembno je tudi to, da otroka naučite, kako naj se obnaša ob določenih situacijah. Če mu recimo poveste, da ste zaradi nečesa žalostni, jim pokažite, da je jok v redu, nato pa morda prosite za objem. Želimo, da otroci vedo, da je to, kar čutijo, vedno sprejeto in pomembno, a hkrati, da tudi vedo, da obstajajo načini za obladovanje in samopomiritev.
Naučite ga
Odličen način, da svojega otroka naučite empatije, je, da mu poveste ali pokažete scenarij določenega dogodka in ga nato vprašate, »kaj se je zgodilo« in »kaj čutiš«. Na primer, če jim pokažete sliko deklice, ki joka, ker je njen sladoled padel na tla, lahko otroka prosite, naj opiše prizor. Nato vprašajte, kako bi se počutili, če bi se to zgodilo njemu ali nekomu, ki ga poznajo. Odvisno od starosti vašega otroka, poskušajte ugotoviti ali bi se vsi njegovi prijatelji odzvali enako, če ne, se pogovorite o tem, zakaj ne. Bolj kot je scenarij realističen, bolje je. Nato poiščite nek dogodek ali situacijo, ki jo lahko posplošite na otrokovo realno življenje.
Prostovoljec
Izpostavljanje otrok situacijam, v katerih se zavedajo stisk drugih, je odličen način, da jim pomagate razviti empatijo. Prostovoljstvo v zavetišču za živali ali da recimo doma pečene piškote nesejo k starim staršem v dom za ostarele. Tako bodo dobili občutke, ki se sprožajo ob skrbi za druge. A ne pozabite, zelo je pomembno, da si otrok po takšnih čustvenih srečanjih zna postaviti meje. Ob nenehni skrbi za druge, so lahko metalno izčrpani in fizično utrujeni. Odih od skrbi za druge je pomemben. Vprašajte jih, kaj bi radi počeli, da bi se ob koncu bolj empatičnega dneva počutili mirne, srečne in sproščene.
Uživajte v potovanju! Ti časi, ko vaši otroci razvijajo empatijo, so lahko zelo posebni za celotno družino.
